V začetku septembra smo učenci OŠ Stanka Vraza Ormož preživeli dopoldan pri Dravi v Središču, pravzaprav na Grabah, kot smo pozneje izvedeli. Učiteljica Mira se je ob načrtovanju naravoslovnega dneva pri Dravi obrnila za pomoč k učiteljici Andreji, ki velikokrat pripoveduje, da hodi s svojo psičko Mišo k Dravi in da je tam lepo. Hitro sta se dogovorili in naredili načrt. Da bi bilo vse kot mora in da bi mi izvedeli in doživeli čim več, sta za pomoč prosili Sama Žerjava, ki pozna Dravo kot svoj žep. V navodilih za naravoslovni dan je bilo zapisano, da naj bomo v kratkih hlačah in primerno obuti, ker bomo gazili po vodi. Tega si ravno nismo znali predstavljati, prepričani smo bili, da se učiteljica šali. Ko smo prispeli do Drave in se je Samo začel sezuvati, učiteljici pa spodvihati hlače, smo ugotovili, da bomo res gazili po vodi. Drava na tem mestu ni bila previsoka in z veseljem smo jo prečkali. Tudi mrzla še ni bila, na misel nam je celo prišlo, da bi se lahko okopali. Pa učiteljici nista bili navdušeni nad to idejo. Na otočku, na katerem smo se najprej ustavili, je Samo povedal veliko zanimivosti o reki, živalih, rastlinah in raznih dogodivščinah. Potem nas je presenetil s predlogom, da bomo zakurili ogenj. Prepričani, da to ne bo težko, smo nabrali nekaj drv in prižgali trstičevje. Pa ni šlo tako zlahka. Trava ni hotela goreti, šibje tudi ne, zato je Samo iz nahrbtnika privlekel časopisni papir. Po dolgem pihanju in mahanju z vsem mogočim, nam je končno uspelo zakuriti. Lahko bi si spekli krompir ali pa kaj drugega, smo predlagali. Ker ničesar nismo imeli s seboj, nas je samo zaposlil z metanjem žabic, to je kamenja v vodo tako, da čim večkrat potone in spet pride na gladino. Ni bilo lahko, že kamenja nismo znali izbrati. Le Srečko, ki je že enkrat bil pri Dravi, je metal zelo dobro. Nato je učiteljica Andreja predlagala, da bi šli še do lagune, kjer je Drava zeleno modra. Spet smo se podali po vodi, tokrat je bila nižja, vendar bolj deroča, zato smo kričali od navdušenja in se delali, da komaj lovimo ravnotežje. Hitro smo bili na drugi strani, kjer je bilo malo globje. Učiteljici sta pomagali ostalim učencem, mi prvi pa smo hitro izkoristili čas in se malce namočili. Družbo nam je delal Samov pes As, ki uživa v vodi. Seveda je bilo ob prihodu učiteljic kopanja takoj konec. Pa tako smo uživali! Laguna, ki smo jo prišli gledat, je bila res lepa. Globoka kakšna 2 metra, voda v njej pa tako čista, da se je videlo dno. Tudi veliko rib je plavalo v njej. Samo je pripovedoval o srečanjih s kačami, ki živijo pri Dravi ter o vidrah in bobrih, ki so se naselili tu. Na žalost ni še nobenega videl, je pa našel že več objedenih dreves, kar dokazuje, da res živijo tu. Učiteljica Andreja pa je dodala, da letos pri Dravi živi labodja družina: mama, ata in 6 mladičev. Zadnjič jih je uspela fotografirati.
Čas pri Dravi je hitro minil. Vrniti smo se morali v šolo. V treh urah pri Dravi smo doživeli veliko lepega, slišali zanimivosti, ki si jih bomo sigurno zapomnili. Drava nas je navdušila in Sama smo prosili, če lahko pridemo še kdaj. Reko bi radi obiskali v vseh letnih časih. Danes smo spoznali, da smo veliko zamudili, ker še nikoli nismo bili pri njej. Škoda je, da tako bogastvo kar teče mimo, ne da bi ga pogosteje obiskali. Samu smo se zahvalili in obljubili, da pridemo spet spomladi. Takrat pripeljemo še ostale učence in učiteljice. Naj tudi oni doživijo našo reko!
Učenci OŠ Stanka Vraza z učiteljicama Miro in Andrejo
